Vrtec in šola delujeta na osnovi duhovne znanosti, ki jo je razvil dr. Rudolf Steiner. Otrokom ne razlagamo pomena praznika, pač pa jim ga približamo z dejavnostmi in primerno ureditvijo prostora. Prazniki so povezani z letnimi časi. Jeseni praznujemo Mihaelovo (29. september), praznik svetilk (11. november), pozimi sv. Miklavža (6. december), Božič (25. december) in sv. Tri kralje (6. januar), spomladi Veliko noč in Binkošti, poleti Šentjanževo / Janezovo (24. junij). Nekatera praznovanja praznujemo dopoldne z otroki, druga pa popoldne skupaj s starši.

MIHAELOVO

Ko se poletje preveša v jesen, ko sončna luč pojema in se dnevi nezadržno krajšajo, lahko začutimo, kako se kipeče življenjske sile, ki so poleti napolnjevale ves prostor med nebom in zemljo, pričnejo umikati in si podajajo roko s silami umiranja. Človek mora spoštovati sile življenja in sile smrti, doživeti mora rast, igrivost in mladostni smeh, obenem pa se mora naučiti zadržati se in zoreti v tišini. V času, ko nam narava podarja številne dozorele plodove, se moramo ozreti vase in v svoji notranjosti na zrelost, iz katere bo vzklila moč za preživetje temne zime. Na tem pragu nas pričakuje nadangel Mihael. Julij, čas žetve je že za nami. Žito je darovalo svojo zrelost za kruh. Na poljih so kmetje najprej poželi ječmen, nato rž in pšenico, nazadnje pa oves. Ajdo žanjejo šele konec septembra. Mihael je pomočnik vseh ljudi, opogumlja nas v boju z zlim, s silami, ki se nam postavljajo po robu. Številne poslikave ga prikazujejo, kako se bori z zmajem, namesto zmaja je velikokrat naslikan hudič. Na vseh dobrih slikah je naslikan zmaj, ki ne leži mrtev pod Mihaelovimi nogami, temveč je samo premagan, njegova silna moč je vklenjena. Ko premaguje zlo in ga zadržuje v njegovih mejah, pomaga ljudem ustvariti prostor, v katerem bodo lahko delovali.


Otrokom tega ne razlagamo, ampak z njimi spečemo kruh. Na mizico letnih časov lahko damo tehtnico, ki je tudi simbol, ki pristaja Mihaelu. Primerno je spuščanje zmaja. Na sprehodu lahko poiščemo nenavadno oblikovane korenine, ki lahko služijo za zmaja, ki ga po potrebi dodelamo s čebeljim voskom. Pripovedujemo pravljice, ki krepijo pogum in spodbujajo k dobrim delom (npr. Železni Henrik).


Ko bom velik,
ko bom velik,
kot gora krepak,
pogumen bom vitez
in velik junak.
Ko močan bom,
ko močan bom,
močan bom kot hrast,
ukrotil bom sredi gozda
to zmajsko pošast.
Mati Zemlja,
sestre Zvezde
in mesečev soj,
še Sonce na nebu
in ves svet je moj...

MIKLAVŽ

V vrtcu nas vsako leto obišče sveti Miklavž. To je dobri mož, ki skupaj s svojim pomočnikom Rupertom obdari vse tiste, ki so darov potrebni. Vsak večer se Rupert odpravi iz svoje koče in pokuka v domove. Miklavžu potem sporoči, kako živijo otroci in njihove družine. Miklavž pa poskrbi, da v vsako hišo vsaj en dan v letu prinese majhne darove in s tem velike iskrice zadovoljstva.

BOŽIČ IN ADVENTNI ČAS

Pot od Mihaelovega do božiča je pot od zunanje k notranji svetlobi. Prične se z zvezdnimi utrinki, ki kot kozmične iskre padajo v sfero zemlje. Nadaljuje se z lučjo »laterne«, s katero si svetimo še na prostem, toda že v nekakšnem notranjem prostoru – namreč v »ovoju« pa vse do svetlo razsvetljene božične jelke.

Zadnji del te poti prehodimo v tednih pred božičem, to je v adventnem času. Narava se umika in nudi človeškim čutilom čas za počitek.

Če gremo v tem letnem času v naravo, opazimo, kako tiho je tam postalo.

Mnoge živali so se podale v zimsko spanje, sokovi rastlin so se umaknili. Ko potem pade sneg in vse prekrije, postane tišina zunanje narave še bolj izrazita. Vendar pa se pod snežno odejo že pripravlja življenje, ki bo na novo pognalo prihodnjo pomlad. Zunanje spanje prekriva notranjo aktivnost – življenje, ki uspeva tako rekoč v skritem.

Ljudje prepogosto tudi v zimskih mesecih ne pridemo do te zunanje mirnosti, ki je potrebna za notranjo aktivnost.

Vsak ve, kako težko je najti tekom dneva nekaj trenutkov, v katerih se lahko osvobodimo vročične naglice.

Svetloba sonca in njena spremenljivost v letnih časih je bila tista, ki je določala praznike. Tak duhovni odnos do sonca smo ljudje današnjega časa že davno izgubili, ponovno pa se trudimo potešiti svoje hrepenenje po »izvoru življenja« s tem, da se posvetimo svoji notranjosti.
Pogoj za to je najprej ta, da iščemo trenutke miru, v katerih odločamo sami - katere vsebine do sebe spustimo, katerim zunanjim čutnim vtisom bomo »popustili«. Odrasli lahko take trenutke – izpolnjenega miru – dosežemo le z lastno trdno voljo, le s strogo samodisciplino. Vsako leto znova. Ko se vedno znova trudimo, nas ti majhni koraki in napredki vodijo do resnične notranje drže, ki se izraža tudi v radostnem delovanju oz. v naših gestah navzven.
Otroci naj bi dnevno doživljali ta proces, saj imajo pred seboj še vrsto neprehojenih razvojnih korakov, preden bodo zreli za resnično pot v notranjost duše – kot odrasla oseba.
Do tedaj pa jim to pot v notranjost – obisk pri samem sebi – omogočimo tako, da jo doživijo posredno – preko slik.

Slika pa ima svojo vrednost šele tedaj, če ima notranjo moč. Le odrasli si lahko prizadevamo doseči to moč.

Kadar pripravljamo praznike za otroke in pustimo, da pri tem govorijo slike, ne smemo pozabiti, da vsak otrok nekje do devetega leta živi v posnemanju, zato ni pomembna samo slika, ki jo približamo otrokom do te starosti, zelo pomemben je tudi odnos odraslega do te slike.

Tudi v mojem srčku
lučko jaz imam,
le komu, le komu,
le komu jo podam?

Tebi. Ker te rad imam.

Tako se je v prvih decembrskih dneh oblikoval otrokom prijeten, starodaven način praznovanja, katerega pravo poreklo ni znano.

ADVENTNI VRTIČEK

Iz jelkinih vejic (simbol življenja, saj iglavci zadržijo sokove življenja, med tem, ko jih listavci potegujejo nazaj in svoje liste odvržejo) na tleh oblikujemo spiralo, v katere notranjosti gori luč (sveča – simbol materialnega, ki izginja in nastaja nekaj nematerialnega; obstaja – pa ne moreš prijeti – daruje svetlobo, toploto).

Medtem ko imamo pri adventnem venčku sliko kroga – sliko zunanjega in notranjega prostora, vodi pri spirali pot v njeno notranjost od zunaj.

Spirala je že od nekdaj simbol za pot človeške duše k sebi. Torej sme otrok vstopiti v to spiralo, si v njeni notranjosti prižgati svojo lučko in jo na poti ven nekje (na spirali) odložiti, tako da se počasi osvetli ves prostor.

Jasno lahko vidimo dva nasprotna pola: enkrat mora vsak otrok sam poiskati pot v notranjost (ob morebitni pomoči), drugič pa tam – v notranjosti – najde luč.

V gesti, ko otrok doda svojo lučko k skupnosti drugih luči in jo daje na razpolago skupini, pride do izraza podoba socializacije.
Tudi tu prihaja do izraza razvoj človeka, ko gremo naprej v individualnost, da bi potem naše lastne sile dali na razpolago skupnosti.

Zasledovanje otrokove poti v adventni vrtiček in nazaj, nam o otroku zelo veliko pove. Človek ima občutek, da vsak otrok izžareva nekaj takega, kar bo izžarevala njegova pot skozi življenje, pot k individualnosti in iz individualnosti k skupnosti.
Take »slike resničnosti«, ki jih lahko najdemo v številnih prazničnih običajih, imajo svoj začetek še v času, ko so bile slike duševna hrana ne le za otroke, temveč za vse ljudi.

VELIKA NOČ

V pomladnem času, ki nas obdaja, vse prepeva, žvrgoli, šumi, žari in diši. Ptički in otroci, vetrič med raznobarvnim cvetjem, dežne kaplje med zelenečimi vejami… - pa tudi zemlja diši, ter si mrmra v nizkih tonih. Vse je vedno bolj nemirno, trepetajoče v pričakovanju nečesa novega, posebnega, prazničnega.

»Pomladno vstajenje« je navdušenje nad silno močjo, ki žene navzgor proti nebu/soncu, v novo življenje prav vse.

V tem času je, s praznovanjem velike noči, tudi za ljudi vrhunec preobrazbe, visoka pesem življenja duše; izpolnitev upanja, ki oživlja in oživi vse čute.
Osrednja tema velike noči sta smrt in vstajenje, pri tem pa je treba vedeti, da je v vsaki smrti že začetna kal nekega novega življenja. Te velike modrosti nas uči narava sama, kajti v vsakem sadežu, ki predstavlja »konec« življenja, se skrivajo semena, iz katerih se lahko rodi novo življenje. Pšenično zrno je trdo, suho, mirno in izgleda kot mrtvo, a v resnici v sebi skriva novo življenje. Iz njega vzklije nova bilka, pšenično zrno pa premine – umre.

V živalskem carstvu je prekrasen primer gosenica, ki se zabubi in se v »svoji temi«, ko zgleda kot mrtva, razvije v prekrasnega metulja.

Kaj je smrt in kaj je preobrazba?
Za otroke so teme o smrti in trpljenju preveč abstraktne, zato nam o tem ni potrebno govoriti, ampak se raje osredotočimo na prebujanje v naravi; pustimo jim otroške radosti in običaje – dovolimo, da verjamejo v posebno živalco, velikonočnega zajca, vedno nevidnega, ki prinaša pirhe – pisanice.

In kaj nam govorijo posamezni simboli tega velikonočnega praznovanja?
Velikonočni Vrtiček: Majhna posodica s posajeno pšeničko nudi otroku možnost opazovanja, ko zrnca »zakopljemo« v zemljo, ob naši skrbi (zalivanju) pa semena prebudimo k življenju, da predrejo lupino in plast zemlje ter se dvignejo k soncu.

Velikonočni Zajček: Ni navaden zajček. Je zelo hiter in zato neviden ter ni nikjer doma. Povezujejo ga s simboli plodnosti, fino senzibilnostjo, ker takoj neposredno odreagira; šele v novejši dobi ga povezujejo s simbolom žrtvovanja, nesebične ljubezni. Marsikdo pa ga vidi v polni luni.

Velikonočno Jajce: Je simbol stvarjenja, večnosti, plodnosti, vstajenja – ko se skozi trdo lupino na dan prebija novo življenje. To pa je mogoče, ker se v vsakem jajcu skriva zlato sonce.

Poslikava oz. barvanje jajc izhaja šele od leta 400 – barve pa odražajo duševne kvalitete - svetlobo.

RDEČA BARVA je barva velike noči - barva življenja oz. krvi, ki oživlja; barva vstajenja.
Iskanje: Za otroke je iskanje pisanic veliko veselje in velika izkušnja, kajti uči nas, da »nič ne pride samo od sebe« in da se moramo potruditi, če želimo nekaj najti. Človek je večni iskalec nove življenjske sile, vsak človek pa išče tudi svojo pot v življenju.

Danes je povezanost z naravo vedno šibkejša, zato se moramo v večini primerov zelo potruditi, da zaznamo bistvo praznovanja - da to ni zgolj teorija.

Velikonočni čas nam s svojo vsebino pomaga na razne načine preroditi našo dušo. Otroška duša pa zasluti ob žarečih, barvitih pirhih to preobrazbo tudi brez besed.

Vstali smo že zgodaj,
že prišla je velika noč.
S košarico v roki
smo pohiteli ven.
Zajčki so ponoči
jajčka hitro barvali,
da bi vsako dete
zjutraj presenetili.

BINKOŠTI

Priletela ptičica
bela golobičica
išče topel domek si,
kdo, le kdo, ji ga naredi...

Prebujena narava nas kliče in nam ponuja nešteto dražljajev za naša čutila in prijetna doživljanja za našo dušo. Toda človek zmore veliko več, saj v življenju ozaveščenega človeka ne gre le za uživanje. Vse to odpiranje k nebu ima vzrok oz. ozadje in človek ga v polni meri doživi le, če si prizadeva k opazovanju in razumevanju celotnega dogajanja v naravi.

Nekoč ljudje niso mislili niti čutili tako kot človek sodobne civilizacije. Tudi sebe niso doživljali kot individualno bitje z Jazom, temveč so se čutili kot »božji otroci«, ki jih vodijo duhovna bitja. Za tem je sledilo obdobje, v katerem so sebe doživljali v prvi vrsti kot pripadnike naroda, potem družine. Šele danes je človek v razvoju dosegel stopnjo, ko zase najprej reče JAZ in potem šele določa pripadnost družini in širše. Sodobni človek je na določen način ločen od duhovnega sveta s svojo svobodo v odločanju, čutenju in delovanju. Ponovno vez svojega notranjega bitja z duhovnim svetom išče zavestno, predvsem skozi objektivno mišljenje, ki prinaša spoznanja, da smo del stvaritve sveta, da je vse med seboj povezano in odvisno eno od drugega, da smo odgovorni za svoj razvoj in razvoj sveta.

Nižji jaz je podložen čutnim vtisom, zamegljen je s čutenjem samega sebe in kaj hitro se zgodi, da pade v dejanja egoizma vseh vrst. Toda vsak človek ima tudi višji jaz, in ta prebiva v duhovnem svetu. Višji jaz je del našega bitja, ki ni pod vplivom zaznav, ki jih dobivamo skozi čutila iz zunanjega sveta, niti pod vplivom misli, vezanih na materialni svet. Višji jaz je v naročju duhovnih bitij, ki živijo DOBROTO. LEPOTO, RESNICO. To je tisti del našega bitja, ki ga zaznamo le v trenutkih, ko nam spregovori naš notranji glas (še posebej v situacijah, ko nam je zelo hudo, a kljub temu ne izgubimo poguma in vemo, kaj je prav, čeprav nam to trenutno ne ustreza). Ta notranji glas je najgloblji; najbolj duhovni del našega bitja. In če ga hočemo slišati, moramo navzven utihniti, moramo se odpreti nebu – ne s čutili, temveč s srcem in zaupanjem.
Binkošti so – lahko bi rekli – praznik višjega jaza.

Mihaelov praznik je praznik današnjega človeka. Človeka, ki ima v sebi pogum (le odkriti ga mora) za soočanje z vsemi pastmi, nevarnostmi, problemi, in zmore določiti jasni cilj svojega življenja.

Binkošti so praznik prihodnosti – so praznik Duha. Tistega Duha, ki se bo v prihodnosti bolj povezal s človekom, sestopil iz nebeških višav v človeško telo. Toda predpogoj za ta dogodek je, da človek samega sebe pripravi na to dejanje. Le potruditi se mora vsak, kolikor zmore.
Otroci, tako kot vedno poudarjamo, ne potrebujejo nobenih razlag. Naši malčki potrebujejo nas odrasle kot vzor, ki kljub različnosti globoko spoštujejo druge ljudi.

V tem letnem času nas kliče narava. Svet se odpira in človek ravno tako. Čutimo potrebo, da se več srečujemo z drugimi ljudmi, da z rokami posežemo v zemljo s sajenjem, sejanjem, kopanjem. V našem druženju z ljudmi otrok doživlja in živi naše spoštovanje do drugih bitij, doživlja skrb in pravilen odnos do rastlinskega in živalskega sveta. To je tisto, kar otrok potrebuje, da bi njegovo notranje bitje čutilo, ne pa intelektualno razumelo pomen praznika Binkošti.

Otrok v tem času potrebuje intenzivnejši stik z naravo. Zanj je zelo dobro, da doživi pihanje regratovih lučk in zaznavanje gibanja oblakov na nebu. Pomladanski beli oblaki imajo velikokrat zelo zanimive oblike, ki nas spominjajo na človeške in živalske podobe. Z opazovanjem oblakov otrok notranje doživlja povezanost zemlje in neba. Delovanje človeka na zemlji pa mu lahko približamo s tem, da ga vključujemo v naša dela na zemlji (delo na vrtu, rastline na okenskih policah in podobno).

JANEZOVO

Po poletnem solsticiju, 24. junija, praznujemo Janezovo, rojstni dan Janeza Krstnika. Tega dne se začne Janezovo obdobje, ki v krščanskih skupnostih traja še naslednje štiri nedelje.

Janez Krstnik je pripravljal pot Jezusu Kristusu. Še danes je to njegova naloga. Njegove močne pridige niso izgubile nobene neposrednosti. Bistvo njegovih pridig lahko združimo v naslednjih besedah: »Spremenite svoje mišljenje.« Bistvo Janezovega je, da naj bi nejasno mišljenje postalo jasnejše in z discipliniranim duhovnim delom na sebi, naj bi odstranili ovire, ki blokirajo našo voljo. Seveda teh močnih Janezovih besed ne posredujemo otrokom, lahko pa jim podamo podobe poti notranjega razvoja v obliki lilije in vrtnice.

Lilija in vrtnica sta nasprotji. Če pogledamo lilijo, vidimo rožo s čebulico, ki po obliki sledi principom drevesa. V zemlji ima plitke korenine in njeni listi so ploščati. Dva trikotnika v cvetu oblikujeta zvezdo, šesterokrako zvezdo oznanjenja. Ravno zaradi tega in zaradi svoje beline cveta, je roža postala simbol nebeške nedolžnosti človeka. Čista, bela lilija je roža začetka.

Vrtnica je nekaj popolnoma drugačnega. V zemlji ima močne korenine. Njeno obliko poudarjajo jasno vidni principi števila pet, peterokraka zvezda, pentagram. Peterokraka zvezda je zvezda izpolnjenja. V preobrazbi skozi katero rastlina gre je ta princip jasno viden: v listih, v položaju listov na steblu, v cvetu (pa naj gre za divjo vrtnico ali pa gojeno v najboljšem možnem okolju).

Cilja človeštva ne moremo doseči s preprosto »vrnitvijo k liliji«, ampak preko razvoja v in za prihodnost. In vrtnica je slika tega drugega.

Mizica letnih časov: Prav na Janezovo jutro naj bi mizica izgledala takole: na steni visi slika Janeza Krstnika (tista, ki visi v katedrali Chartres ali tista, ki jo je naslikal Leonardo da Vinci). Levo od slike stoji bela lilija, desno pa šopek vrtnic, ali samo ena sama rdeča vrtnica. Med lilijo in vrtnico »leži« pot, ki jo je Janez Krstnik želel pokazati človeštvu.

Hrana: Poročajo, da je Janez, medtem ko je živel v divjini, živel od sadja in medu. Otrokom lahko pripravimo podoben »janezov obed.« Veliko slastnega jagodičevja dozori v tem času. Mešanico jagodičevja lahko sladimo z medom in postrežemo.

Zgodbe primerne za to obdobje:
Najbolj naraven izbor za ta praznik je Grimmova pravljica Zvesti Janez (Faithful John). To je zgodba o zvestem zaščitniku, ki žrtvuje samega sebe in mlademu princu in njegovi nevesti pripravi pot do resnične izpolnitve.

Za odrasle je Janezovo čas notranjih bojev v prizadevanju za vrline. Skrbi nas tudi kakšne vrline bomo (bodo) razvili pri odraščajočih otrocih. Med »priljubljene« vrline spadajo: skrb za bližnjega, spoštovanje in hvaležnost. Nedeljski sprehod ob polju zrelega žita s škrjančevim petjem okoli nas nam lahko pomaga pripeljati otoka v vzdušje tople in globoke hvaležnosti za darove, ki nam jih daje narava. Seveda je nujno, da tak občutek v duši najprej razvijejo starši, šele potem ga lahko posnemajo tudi otroci.

Škrjančkovo petje
naznanja poletje,
a sinje nebo
nas spremljalo bo.

Že rože cvetijo,
čebele brenčijo,
metuljčki citrončki
na cvetke leto.

ROJSTNI DNEVI

Veliko pozornost namenjamo praznovanju rojstnih dni otrok. Za otroka je to zelo pomemben dogodek, ker ob njem doživi, da je del skupnosti in da ga imamo radi.

V središče postavimo otroka, ki praznuje. Starši napišejo zgodbo o otroku, ki praznuje in to zgodbo na dan praznovanja pripovedujemo vsem otrokom. Seveda ne manjka darilo, ki ga vzgojiteljica izdela posebej za otroka. Otroci kot darilo narišejo risbice, skupaj pa spečemo tudi torto.

KRESOVANJE

PUSTOVANJE